godo
godu.
Godo.
v. godotar.
Berbo latinezkoen konjugazioneak godoek segitu zituzten zenbait partetan.
ES 95.
Afrikako errege godoetara.
Mb IArg I 342.
Godoak gura leukez / geureak menpetu.
Zav Fab,
RIEV 1907, 93.
Burdiñezko soiñekoa oi dutenak, godo-odolaren aspaldiko ondorenak.
Berron Kijote 199.
v. tbn. Mg PAb 197. Izt C 276. Afrika 32. AB AmaE 445 (450 godu). Azc PB 200. Gazt MusIx 97.
GODO-HERRI.
Pueblo godo.
Erromak iruntsi izango eban Euskalerria, Erroma godoerriak, godoerria Mauritaniak.
A EEs
1916, 108.