kokil
1.
(G-nav, AN-ulz-egüés-olza)
Ref.:
Bon-Ond 145;
A;
Iz Ulz
.
Pito real, pájaro carpintero.
v. 1 okil.
Kokil bat arkitu zuen Ezkurrar batek aritz batean pikoka.
(AN-ulz).
A EY II 404.
2.
Pusilánime, flojo.
Azpeitiarra ez da motela / langintza-negoziotan. / Kokillagoak billatu leizke / makiña bat naziotan.
Zendoia 56.
KOKIL BERDE.
"Kokilberde" A Apend (sin trad.).
MENDI-KOKIL.
"Mendikokil" A Apend (sin trad.).