bepelar
Etim. De beg(i) + belar .
1.
(Ae)
Ref.:
VocPir
220;
A Aezk
.
Pestaña.
"Cil. Bepelar (Ae), betazaleko bilo (Sal), ezpaleko bilo (R)"
VocPir
220.
"
Bepelar, pestaña"
A Aezk 290.
v. betile.
Ortako tugu betazalak ta bepelarrak, erreparatzeko beiratzean, eztoakigun iges arima, ta eztakigun sar eriotzea, ezi leio gebetaik igaten da eriotzea.
(179).
LE-Ir (el editor lo interpreta como 'párpado').
2.
"Ceja, bepelarra (AN)"
Aq 516 ( A).
v. bekain.